Filmski dogodek: Igram, sem

iz prve roke

»Hollywoodska režiser in producent ponudita Alu Pacinu vlogo ribiča. ‘Lahko,’ reče on, ‘a saj vesta, kaj potrebujem.’ Vedoč, da se mora kot tipični igralec, zvest metodi, vživeti v vlogo, mu ponudita dva meseca ribarjenja na Floridi. Al na to pristane. Nekaj mesecev pozneje se režiser in producent pojavita na obali Floride, navdušena nad videzom svojega igralca: ‘Al, zdaj si pravi, začnimo s snemanjem.’ ‘Brez mene,’ reče Al in zaluča trnek v vodo. ‘Kako brez tebe, postal si pravi ribič, naredil boš odlično vlogo!’ ‘Prav tu je problem. Nočem več igrati ribiča, ribič hočem biti,’ reče Al in nadaljuje z ribolovom.

To šalo sem si izmislil. Že leta me fascinira igra – po eni strani velikanski trud, vložen v ustvarjanje vloge, poistovetenje, ki včasih vpliva na igralčev odnos do osebnega okolja; po drugi strani pa se sprašujem, kako je taka transformacija sploh mogoča, to ‘preskakovanje’ iz vloge v življenje in nazaj – mar ni ta mimikrija moralno sumljiva? Teza filma, torej identifikacija igralca z likom, ki ga igra, je prav tako dvoumna – je morda transformacija igralskega v življenjsko le najvišja oblika igre? Ukvarjati sem se hotel s spopadom med igro in odgovornostjo, s konfliktom brezpogojne determinacije na eni in iskrene emocije na drugi strani. Prav tako sem se hotel poigrati z igralskim pristopom Leeja Strasberga in s posledicami, do katerih lahko privede dobesedno dojemanje njegove metode.«– Miroslav Mandić

portret avtorja

Miroslav Mandić se je rodil v Sarajevu, kjer je študiral primerjalno književnost, nato pa magistriral iz scenaristike in režije na Univerzi Columbia v New Yorku. Po kratki filmski karieri v rodni Bosni in Hercegovini je med vojno emigriral na Češko, kjer je režiral številne dokumentarce. Trenutno živi in dela v Sloveniji. Filmografija: Ljubav na granici (2005), Searching for Johnny (2009), Adria Blues (2013), Stopnice (2015), Igram, sem (2018).

kritike

»Toda ko se Lina, Niko in Luka vživljajo v like (ki jih groteskno transformirajo), ne spoznajo le, da življenje ne more več postati film in da film ne more več postati življenje, ampak nekaj usodnejšega – da namreč življenje ne more več postati samo življenje. Ker je vmes prišel film. Ker film ni nikoli le film. Ker se tisti »Igram, torej sem«, vedno spodvije v »Sem, torej igram«. In ker nobena zgodba ne bo nikoli več povedana tako, kot daje edina.« ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Mandičev filmski triptih se dogaja v današnjih mestih, Sarajevu, Ljubljani in Zagrebu, v črno-beli tehniki pa je nemara prav zato, ker poskuša pokazati, kako stara in trdoživa je ta zadeva z impersoniranjem. /…/ Igram, sem je torej predvsem, če ne povsem, igralski film tudi v tem pogledu, kako dobro so igralka in igralca odigrali svoje »postajanje« tega, kar igrajo.«– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»/…/ intimen, pretanjeno luciden, pa tudi humoren poklon, ki mu uspe življenje in film spraviti v takšno simbiozo, da nihče od njiju ne ostane cel. /…/ Če film konstituira svetloba-podoba-zgodba, o kateri kot gledalci vemo, da je ‘le’ slepilo, da ni resnična, a smo se ji kljub temu pripravljeni pustiti zapeljati in ji verjeti, je Igram, sem film, ki to slepilo domiselno in konsistentno presprašuje z vprašanjem, ki se dotika temelja igralskega poklica: Igram, torej sem, ali sem, torej igram?«– Ženja Leiler, Delo