Prireditev zunanjega organizatorja
Gledališki klub GiB se je po letu dni ponovno zbral in deluje, tokrat ne samo za uprizoritev dramskih besedil, ampak tudi za njihovo ustvarjanje. Trenutno klub sestavlja 12 dijakov od 1. do 4. letnika, ki pod budnim mentorstvom profesorice Nike Ogorevc in režisersko taktirko dijaka Patrika Marčetiča skupaj rastejo in se razvijajo v homogeno odrsko skupino. Prizadevajo si za uveljavljanje srednješolske gledališke tradicije, da bi obstala in se razvijala. Igralci uživajo v uprizarjanju čustev, ki izhajajo iz njih samih, kar omogoča, da so pristni na odru in dobro sprejeti pri občinstvu. A poglavitni razlog za ustvarjanje je kljub vsemu ljubezen do gledališča in literarne umetnosti.
Brezplačne vstopnice
Vstopnice lahko rezervirate in prevzamete na blagajni Kulturnega doma Krško
Mentorstvo Nika Ogorevc, prof. / Režija, dramaturgija in scenografija Patrik Marčetič, dij. / Kostumografija Lara Šoštar Pribožič, dij. / Koreografija Aljaž Arh, dij. / Luč Marcel Prosen, dij. / Glasbena oprema Urban Učanjšek, dij. / Drugi sodelavci Lektoriranje: Marjana Milekič, prof., David Križman / Igrajo Aljaž Arh, Tomaž Travnikar, Lara Šoštar Pribožič, Tjaša Vraničar, Andraž Jurečič, Luka Hrovatič
Organizator: Gledališki klub GiB
Kratek opis predstave
France Prešeren in Ivan Cankar sta slovenskemu prebivalstvu poznana kot velika ustvarjalca, vsak s svojo zapleteno življenjsko zgodbo in usodo. Že osnovnošolci vedo, da je dr. Fig otrokom na ulici rad delil fige, Cankar pa je lastno mater zaradi kave in revščine zatajil. Našteti znajo vsaj tri njuna dela; če ne prej, pa na maturi zrecitirajo še kakšno podrobnost o njunem življenju in nasprotnikih, kot so npr.: "Le čevlje sodi naj Kopitar." Le redko kateri nadobudni mladenič in mladenka pa se ob "mukotrpnem" preučevanju njunih del za trenutek ustavi in vpraša, kaj je omenjena ustvarjalca v dveh različnih časovnih obdobjih, s tako različnim mišljenjem in slogom kljub vsemu povezovalo. Je bila to morda ljubezen do domovine, matere, jezika? Verovanje v slovenstvo, hlapčevsto ali hrepenenje po boljšem jutri? Namen naše predstave je ravno ta, Prešerna in Cankarja povezati tako v razlikah kot podobnostih ter v gledalcih prebuditi spoznanja o njunem čustvovanju, skoraj oprijemljivi človečnosti ter občutkih, ki so se v njiju porajali v nam morda manj znanih, a zanju najtemačnejših trenutkih.
