Aleksandra Naumovski Potisk: ILIADA, op. 24

Skladateljica: Aleksandra Naumovski Potisk
Scenarij, libreto in režija: Saša Potisk
Scenografija: Maja Mihevc
Dirigent: Tilen Draksler 

Solisti:
Matej Prevc: Ahil, bariton
Katja Konvalinka: Odisej, sopran
Martina Burger: Tetida, sopran
Peter Jud: Agamemnon, bariton
Urška Kastelic: Brizejda, sopran
Zala Hodnik: Lepa Helena, sopran

Ansambel:
Eva Mittendorfer, flavta 
Matjaž Drevenšek, saksofon 
Oskar Longyka, violina (Inštitut.abeceda)
Sebastian Bertoncelj, violončelo (Inštitut.abeceda)
Luka Jahn, tolkala
Vladimir Mlinarič, klavir
Alina Sofija Potisk, električna kitara

V libretu oz. zgodbi opere bo poudarek na psihološkem aspektu Ahilove metamorfoze iz stanja absolutne, božanske, mitske, herojske … samozavesti v bolj človeško, ranjeno, prizadeto, užaljeno človeško bitje, in pripadajoče posledice te za Ahila nove in boleče situacije. Zaradi dolžine opere se moramo odreči Patroklu in njegovi smrti kot ključnemu sprožilcu nepovratne preobrazbe v novega Ahila, kakor tudi začasni empatiji in človeškosti ob predaji Hektorjevega trupla staremu Priamu. Ves ta del zgodbe bo moral ostati zajet in združen v epilogu mini opere. Greh ne bo prevelik, saj se tudi Iliada odreka opisu zaključka sage (s trojanskim konjem in požigom vred) in se osredotoča na “jezo Pelida Ahila”.

Tudi nas torej zanima Ahil in njegov prehod iz Ahila kot ultimativnega mitskega heroja, skozi očlovečenega psihološko ranljivega Ahila in njegov zlom zaradi Agamemnonove žalitve, v besnečega morilca Ahila, tako rekoč vojnega zločinca oz. najbolj moderno različico množičnih morilcev, ki morijo po šolah, mladinskih kampih, rovk koncertih ali trgovskih centrih še zlasti če vzamemo v obzir tudi postiliadni zaključek izvirne mitske zgodbe z izvršenim genocidom nad Trojanci in popolnim uničenjem Troje. V sodobni adaptirani zgodbi izhajamo iz situacije pogovora med Odisejem in druščino z Ahilom oz. neuspešnem poskusu sprave iz 9. speva Iliade in dialektično razvijemo glavni lik skozi omenjene tri faze. Ahil je v adaptaciji permisivno vzgojen narcis z od matere vžgano sliko o svoji popolnosti, ki se ne zmore soočiti s ponižanjem ob prevzemu svojega dekleta Brizejde s strani nadrejenega, starejšega in po družbeni poziciji dominantnega Agamemnona. Tako nastala duševna praska, čeprav za večino ljudi obvladljiva, predstavlja zanj nepremostljivo popačitev samopodobe, ki zaradi nezmožnosti opustitve utvar v privzgojeni lastni mitologiji, povzroči osebnostni zlom. Edina pot zanj tako ostane kopičenje besa, usmerjenega v realni (zgodovinski) svet okoli sebe. Ahilova psihološka diagnoza in razvoj bolezni tako postaneta simbol iliadnega soočenja med mitološko in zgodovinsko razlago oz. pogledom na svet (ali natančneje Evropo in njeno zgodovino), definiranega s klanjem, ubijanjem in vojnami. Ahil ni sposoben prestopiti iz namišljenega v realno, enako kot mit ni sposoben prestopiti v zgodovino brez frustracije in totalnega uničevanja, destrukcije, klanja in glorifikacije smrti. Naša zgodovina je objektivno zgodovina vojn in klavcev. Ahil je neranljiv, razen njegove znamenite “Ahilove pete”, zaradi katere ni nesmrten. V njegovem mitskem obdobju je njegova peta na polju nezavednega.

Tako je tudi pri našem Ahilu nepomembna razžalitev dovolj velika duševna razpoka za zrušitev zlagane samopodobe in dokončen propad, ki zahteva zadoščenje v smrti. Ne reši ga niti zavarovanje z “Hefajstovim ščitom” (na katerem so upodobljena nasprotja sveta) oz. v našem primeru s psihološkim obrambnim mehanizmom, ki ga razvija skozi zavračanje sprijaznjenja z resničnostjo sveta. Aktualnost prehoda med mitskim in realnim = zgodovinskim pa je tako ali tako tudi večna človekova tema, saj se na psihološki ravni sooča z njo v teku svojega življenja vsakdo, če ne drugod vsaj v fazi prehajanja iz mladostne (neskončne možnosti, odprte vse perspektive) v odraslo obdobje življenja, ko se mora nujno posameznik nujno sprijazniti z drugačno realnostjo, se samoomejiti, odreči mnogim sanjam, pristati na kompromise in soočiti z omejitvami življenja in družbenih danosti. Simbolično tako skozi psihološko prizmo slehernika povzamemo in pomensko prevedemo dovoljšen del epa, da lahko ohranimo pravico do enakega naslavljanja tudi posodobljenega adaptiranega dela. Osnutek zgodbe je torej jasen. Odisej nima izbire in mora biti psihiater, saj opravlja funkcijo razuma, poskuša delovati zdravilno, spodbuja k diplomatsko modremu sprejetju situacije in k sprijaznjenju. Ahil je ujet v lastno samopodobo mitskega heroja in kljub vsem atributom človeške odličnosti ne zmore prestopiti psihološke črte k normalnemu ovrednotenju človeških možnosti osmišljanja lastnega življenja, saj bi s tem razočaral mater, izdal izročilo oz. preprosto sploh ne bil več Ahil. Agamemnon je brezobzirnež, tipični egoistični predator sodobnega kapitalizma, ki s pozicije moči uveljavja svoje. Ahilu prevzame promiskuitetno in s slabo moralo podprto dekle Brizejdo, ki precej brez težav sprejme bogatejšega in bolje pozicioniranega ljubimca. Ahil izgube in prizadetosti ne zmore skonzumirati, čeprav ne gre za ljubezensko bolečino, temveč zgolj za rano samoljubju.

Od tukaj naprej je stvar jasna. Ahilova reakcija je logična; zaradi nezmožnosti maščevanja Agamemnonu pač lahko samo še “požge Trojo” in se samouniči. Odisej lahko njegovo dialektiko sicer razume, spremeniti pa more ničesar. Usoda deluje enako v mitologiji ali psihologiji. Ne bogovi ne ljudje od točke preloma nanjo nimajo več vpliva.

Iliada torej kot aktualna opera za sodobne dileme na podlagi večnih antičnih splošnočloveških postavk, ki še kako veljajo v kanibalizmu sodobne kapitalistične družbe z vsemi njenimi deviacijami vred – kolektivnimi nevrozami, osebnimi instant psihoterapijami, brezobzirnim materializmom ne glede na trupla, zombiadami odvečnih, nezaposljivih, izkoriščanih, nesrečnih, z vampirizmom tistih drugih in množičnimi poboji kot ultimativno konsekvenco udejanja družbenega ravnovesja.