IA

Zgodba
Svet je skrivnosten kraj, če ga gledamo skozi oči živali … Ia, sivi osel z melanholičnimi očmi, na svoji življenjski poti srečuje dobre in slabe ljudi, doživlja veselje in bolečino ter stoično prenaša, kako usoda njegovo srečo naključno spreminja v nesrečo, obup pa v nepričakovano blaženost. A niti za trenutek ne izgubi svoje nedolžnosti …

Iz prve roke
»Pred desetletji sem v nekem intervjuju /…/ dejal, da je edini film, ki me je kdaj ganil do solz, Srečno, Baltazar (Au hasard Balthazar, 1966). Mislim, da sem ga odkril kmalu po premieri. Od takrat v kinu nisem potočil niti ene solze. Robertu Bressonu torej dolgujem svoje trdno prepričanje, da postaviti žival v glavno vlogo ni le mogoče, temveč je lahko tudi pomemben vir čustev. /…/ Bresson me je naučil pomembno lekcijo: da lahko živalski lik občinstvo gane bolj kot najboljša predstava človeškega igralca. /…/ Predvsem sem želel posneti čustven film; veliko bolj kot v katerem koli prejšnjem delu sem pripoved želel utemeljiti na čustvih. /…/ Režiserji uporabljajo intelektualne argumente, da bi pri igralcih dosegli želeni učinek; njihova čustva izzovejo s pomočjo jezika. Jaz pa sem lahko svojega osla k sodelovanju pripravil le z nežnostjo: z besedami, ki sem mu jih šepetal v uho, in s prijaznim božanjem. Dvigovanje glasu, izražanje nestrpnosti ali živčnosti bi bila najhitrejša pot do katastrofe. /…/ Osli ne znajo ‘igrati’, ne morejo se pretvarjati; preprosto so. So nežni, pozorni, spoštljivi, vljudni in zvesti. Živijo v sedanjem trenutku in vse počnejo z vsem svojim bitjem. Nikoli niso narcisoidni. Ne prepirajo se o domnevnih namenih likov in nikoli ne oporekajo režiserjevi viziji. So popolni igralci. /…/ Izogibati se skušam vključevanju v banalnosti sveta, nepravičnost, nasilje. Film sem posnel prav zato, da bi se oddaljil od človeške drame; da bi na svet pogledal širše in iz druge perspektive.«
– Jerzy Skolimowski

Portret avtorja
Korenine Jerzyja Skolimowskega (Varšava, 1938) segajo na začetek velike poljske povojne filmske renesanse. Režiserjev mentor Andrzej Wajda, s katerim je napisal scenarij za Nedolžne čarovnike (Niewinni czarodzieje, 1960), ga je vpeljal v slovito filmsko šolo v Lodžu. Tam je srečal Romana Polanskega in z njim napisal scenarij za Nož v vodi (Nóż w wodzie, 1962). V šestdesetih letih je posnel serijo inovativnih nizkoproračunskih filmov, v katerih je pogosto odigral tudi glavno vlogo. Kmalu se je uveljavil kot eden najbolj izvirnih glasov poljskega novega vala.
Po težavah s cenzuro je leta 1967 zapustil Poljsko in se v naslednjih letih izkazal kot pomemben soustvarjalec evropskega povojnega umetniškega filma. Mednarodni uspeh mu je prinesel v Berlinu nagrajeni film Štart (Le Départ, 1967), komedija z Jean-Pierrom Léaudom; za grozljivko Krik (The Shout, 1978) je v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije; z Jeremyjem Ironsom je posnel uspešno politično dramo Delo na črno (Moonlighting, 1982); Ladja-svetilnik (The Lightship, 1985) pa mu je prinesla nagrado za režijo v Benetkah.
Na začetku devetdesetih se je odrekel filmskemu ustvarjanju in se posvetil predvsem slikarstvu. Sodeloval je na Beneškem bienalu in razstavljal širom Evrope in Združenih držav Amerike.
Po dolgem premoru se je k režiji vrnil leta 2008 s trilerjem Štiri noči z Anno (Cztery noce z Anną), meditativno študijo o osamljenosti in hrepenenju, ki je odprla sekcijo Štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu. Sledilo je Nujno ubijanje (Essential Killing, 2010), minimalistična zgodba o preživetju z Vincentom Gallom v vlogi preganjanega talibanskega bojevnika; film je osvojil posebno nagrado žirije v Benetkah, predvajali pa smo ga tudi na rednem sporedu Kinodvora. Leta 2016 je Skolimowski na festivalu v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo.
Na ljubljanskem Liffu so poleg Štirih noči z Anno in Nujnega ubijanja prikazali tudi režiserjev predzadnji celovečerec 11 minut (2015), avtorjeva zgodnejša dela pa smo si lahko ogledali v okviru kinotečne retrospektive leta 1996.
Ia, prvi film Skolimowskega po sedmih letih, je osvojil nagrado žirije na zadnjem festivalu v Cannesu.

Kritike
»Ia /…/ je drzen, kot je resnično drznih le malo sodobnih filmov. Kulminacija zvoka in slike pred zadnjim rezom v črnino je kot pest, ki se stisne okoli tvojega srca.«
– Christina Newland, Najboljši filmi leta 2022, Sight & Sound

»Lepota, ki nam jo pokažeta Skolimowski in snemalec Michał Dymek – in prav vsak posnetek daje slutiti, da gre morda za najbolj osupljivo lep film leta –, ni zanikanje krutosti, temveč odgovor nanjo.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»To je ena najbolj čistih in nedolžnih ljubezenskih zgodb, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu. Sentimentalni osel po vzoru Bressona [Srečno, Baltazar], Roberta Louisa Stevensona [Popotovanje z oslico čez Sevene, 1879], grofice de Ségur [Mémoires d’un âne, 1860] in Sergea Gainsbourga [L’Anamour, 1968]. Fantastičen film.«
– Jo Fishley, Bande à part

»Ia je pretresljiva in nežna mojstrovina o življenju, ljubezni, smrti ter obsojanja vrednem odnosu ljudi do drugih živih bitij. /…/ V letošnjem letu me noben film ni tako globoko ganil, v meni vzbudil toliko optimizma glede filmske umetnosti in me nagovoril s takšno intelektualno močjo. /…/ Ia je vizualno dovršen in temačen, a tudi naporen film. Najbolje si ga je ogledati z drugimi ljudmi. Mene na primer je povsem sesul, in čeprav sem v kinu sedela z neznanci, sem bila hvaležna, da med gledanjem nisem bila sama. Režiserjeva vizija človeškega barbarstva do živali je neizprosna, a že zgolj to, da sem bila tam in tiho jokala z drugimi, mi je dalo občutek povezanosti, kakršno vedno čutim, kadar grem v kino, sedim v temi in pustim, da mi film vzame sapo ter zatrese temelje mojega sveta.«
– Manohla Dargis, Najboljši filmi leta 2022, The New York Times