Tango

V jedru Tanga, najpomembnejše igre poljskega absurdista Sławomirja Mrożka, je radikalno razpadli svet, sodobna družba, le korak stran od svojega dokončnega propada. Izgubljeni so vsi ideali, vse ideje, vsa načela, celo vsa tradicija in ves družbeni red. Kar je ostalo, je kaos – kaos, ki naj bi bil subverziven in osvobajajoč odmik od okostenelosti in rigidnosti, vse bolj pa sam postaja generator okostenelosti in rigidnosti, ki stiska in duši. A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrożkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz. Dokler se ne pojavi mladi izboljševalec sveta, mladi zagovornik starih tradicij, ki je pripravljen za poravnanje tečajev storiti prav vse.

Absurd in groteskna komika Tanga se začneta prav v spopadu generacij, ki poskušata kot na šahovnici svet razstavljati in ga sestavljati nazaj. Obe strani sta prepričani o svojem prav in obe skoraj urarsko natančni v svojih postopkih. Mrożek to bojno polje še radikalizira, ko gleda na kolesje sveta skozi mikrooptiko družine. Z ene strani družinskega omizja tako kričijo maksime popolne svobode in opuščanja vseh pravil in konvencij, z druge pa red, smisel in brezkončnost birokratskih obrazcev, zahtev in norm. A jasno je eno: nič od tega ne more rešiti sveta, lahko pa ga – vsakič znova – le še malo bolj vrže s tečajev. Vse očitneje se kaže, da radikalnost reda, urejenosti in smisla ni nič manj nevarna kot radikalnost kaosa, svobode in nesmisla.

Tako Tango z mehanizmom komičnega stroja postaja natančna vivisekcija odnosov v zaostrenem času, ki – kljub nenehnemu poigravanju s konvencijami in žanri – nimajo nobenih barier in so zato lahko do konca brutalni. Konec sveta je namreč tu in na obzorju ni nobene slutnje kakršne koli zmage ali odrešitve. Kar nam ostane, je tango, ki nas sili v tek, da nam svet ne pobegne.

Luka Marcen