Antigona

Mit o Antigoni, pokončni in pogumni upornici, že od antike v vedno novih oblikah naslavlja temeljno vprašanje o nasprotju med nenapisanimi človeškimi zakoni in kodificiranimi zakoni države, med etiko in pravom. Hkrati pa natančno preizprašuje tudi delovanje družbe in posameznikovo mesto v njej. S tega izhodišča se na antični mit ozira tudi Dominik Smole, eden najpomembnejših glasov slovenske dramske pisave, v svoji poetični drami Antigona iz leta 1960. Skozi zgodbo o času tik po koncu uničujoče vojne zapiše sodobno tragedijo o razkroju vsakršne etike in prava, predvsem pa o moralnem razkroju sodobne družbe in človeka. Smoletova Antigona se, za razliko od Sofoklejeve, ne ukvarja več z uporom avtoritarnemu vladarju, ampak je srž njene aktivnosti sledenje vesti, sistemu vrednot, v katerega trdno in brezkompromisno verjame – ne glede na klice bližnjih, govorice ljudi ali mnenje vladajočega. Antigonino vodilo ni spopad, konfrontacija, ampak je trdna hrbtenica pri uresničevanju idealov. Antigona je v Smoletovi drami fizično odsotna, tebanska skupnost le opazuje njeno delovanje, s čimer avtor posebej izpostavi problem družbenega in političnega pragmatizma, oportunizma in apatije. S tem pa – nič manj radikalno – nagovarja tudi naš današnji trenutek.

Antigona s svojo neomajno voljo in visoko moralno držo namreč danes vse bolj postaja nekaj neobstoječega, nezamisljivega, neznosnega. Ni več nekdo, ki bi ga lahko nadvladali, spreobrnili ali celo odstranili. Antigona ni le mit, ki ga lahko pozabimo, Antigona je slaba vest, ki nas zasleduje, je vedno nekje za našimi rameni, tudi če jo neštetokrat zanikamo. Antigona nas opominja na vsako priložnost, ko nismo delovali, pa bi morali, opozarja nas na našo vsakodnevno pragmatičnost, na male in velike oportunizme, na družbeni konformizem, v katerem smo se izgubili, na strahove, ki nam onemogočajo, da bi vztrajali, na vsak trenutek, ko pozabimo na lastni jaz.