Vrnitev v Reims (odlomki)

Filmski esej, svobodno prirejen po istoimenski avtobiografski knjigi filozofa in sociologa Didiera Eribona, s pomočjo bogatega arhivskega gradiva razkriva intimno in politično zgodbo francoskega delavskega razreda od začetka petdesetih let do danes. Dokumentarec, ki ga spremlja pripoved igralke Adèle Haenel, so premierno prikazali v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev.

Projekcija filma poteka v sklopu akcije Nacionalni mesec skupnega branja 2023 in se tematsko navezuje tudi na pogovorni večer z Dijano Matković.

Režija: Jean-Gabriel Periot / Scenarij: Jean-Gabriel Periot po knjigi Didiera Eribona / Produkcija: Marie-Ange Luciani / Pripoveduje: Adele Haenel / Distribucija: Demiurg

»Vrnitev v Reims je kalejdoskopska knjiga s številnimi temami in liki. Bal sem se, da bi jih, če bi hotel besedilo prirediti v celoti, lahko le oplazil. Zato sem se odločil, da se osredotočim na avtorjeve starše in tako oblikujem podrobnejšo pripoved. Še posebej se me je dotaknila zgodba Eribonove matere. Bila je inteligentna, a zagrenjena ženska, ki je vse življenje trpela. Nasilje, ki ga je kot ženska doživljala, presega preprosti okvir razrednega boja. Z izločitvijo lika Didiera Eribona sem samodejno izključil teme, povezane z razrednim prebegom in homoseksualnostjo, s tem pa pridobil več prostora za raziskovanje položaja žensk v zgodovini delavskega razreda. /…/ Arhivskih podob ne uporabljam kot ilustracij, s katerimi bi zgolj ponazarjal vnaprej določene trditve. Pri mojem delu je arhivsko gradivo enako pomembno kot besedilo. Arhivski posnetki imajo pred besedilom prednost oziroma so – kadar besedilo imamo – z njim povezani in mu niso podrejeni. Film se spreminja glede na tisto, kar obstaja, tisto, kar najdem. Skupaj s filmom pa se piše tudi zgodovina reprezentacije. Morda bo zvenelo kot kliše, toda reprezentacijo sveta, tako kot zgodovino, pišejo tisti, ki imajo moč. Čutim potrebo po nenehnem vračanju k družbenim bojem, k zgodovinskim dogodkom, ki so bili pometeni pod preprogo, k zamolčanim vidikom uradne zgodovine. Glas skušam vrniti krhkim, pozabljenim zgodovinam ter zapostavljenim ljudem, kot so delavci. S filmom Vrnitev v Reims sem želel povedati neko drugo zgodovino Francije dvajsetega stoletja. /…/ Didier Eribon /…/ pojasnjuje, da je Nacionalna fronta ljudem, ki so izgubili občutek pripadnosti nekemu razredu in so se čutili prikrajšane, zagotovila politični prostor, kjer je nekdo govoril v njihovem imenu. V osemdesetih letih so se tovarne zaprle, razvila se je nova oblika kapitalizma, delavski razred pa se je tako spremenil, da je kot tak nehal obstajati. Na eni strani je prišlo do eksplozije storitvenega sektorja, na drugi pa do razmaha prekarnega, izoliranega proletariata, ki ga danes predstavljajo dostavljavci na kolesih, vozniki Uberja ali negovalci v domovih za ostarele. Poslušal sem veliko govorov Jean-Marieja Le Pena in presenetilo me je, kako briljantno je znal govoriti o ljudeh in z ljudmi, četudi je očitno šlo za namišljene, fiktivne ljudi. Nasprotno pa drugi politiki, zlasti na levici, ne nagovarjajo več državljanov, temveč potrošnike. Kot da bi politiki izbirali volilni trg in govorili le tistemu delu prebivalcev, ki jih vidijo kot potrošnike. Politika se je profesionalizirala, predstavniki delavskega razreda pa so izginili. /…/ Didier Eribon se v knjigi Vrnitev v Reims sprašuje: kaj narediti, če tvoja družina voli Nacionalno fronto? Odloči se, da jim bo prisluhnil; da jih bo slišal. In se spusti v pogovor s svojo materjo. Politika nastane skozi razpravo, politika je nesoglasje. Mislim, da je ljudi mogoče premakniti. Vendar ‘levica’ tega ni storila. /…/ V priredbo knjige sem privolil, ker so mi blizu politična vprašanja, ki jih odpira, in ker mi je omogočila, da sem podobe, ki prikazujejo delavski razred in njegov položaj, prenesel v sedanjost. Brskal sem po arhivih pričevanj delavcev in delavk, ki so se odločili spregovoriti, njihovim zgodbam sem dal obliko in jih pokazal svetu, da bi tem ljudem – posredno pa tudi svojim bližnjim, ki so bili izločeni iz zgodovine in reprezentacije – vrnil obraz in glas.«
– Jean-Gabriel Périot

Portret avtorja
Jean-Gabriel Périot, rojen leta 1974 v Franciji, je posnel več kratkometražcev na meji med dokumentarnim, eksperimentalnim in igranim filmom ter zanje prejel številne nagrade na svetovnih filmskih festivalih. Slovenski gledalci smo si jih imeli priložnost ogledati na retrospektivi Slovenske kinoteke leta 2011, ko je režiser Ljubljano tudi osebno obiskal. Périotov prvi celovečerni dokumentarec Une jeunesse allemande je leta 2015 odprl sekcijo Panorama filmskega festivala v Berlinu, naslednje leto je na festivalu v San Sebastiánu premiero doživel njegov igrani prvenec Lumières d’été, leta 2019 pa so v programu Forum berlinskega filmskega festivala predstavili režiserjev dokumentarec Nos défaites. Film Vrnitev v Reims (odlomki) je bil premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.

Kritike
»Film Vrnitev v Reims je nadvse zanimiv razmislek o življenju delavskega razreda v Franciji v zadnjih sedemdesetih letih. Dokumentarec Jean-Gabriela Périota, prosto prirejen po spominih Didiera Eribona iz leta 2009, preplete mozaik arhivskih posnetkov z zgodbo neke družine, da bi slikovito orisal spreminjajoče se tokove v političnem življenju naroda.«
– Allan Hunter, Screen Daily

»Obstajajo filmi brez kamere: filmi režiserjev, ki črpajo iz svetovnih arhivov – tega neusahljivega vira podob, ki so jih posneli drugi –, da bi jim vdahnili novo življenje, jih spet sestavili v drugačnem vrstnem redu. Vedno znova skušajo doseči, da bi podobe spregovorile drugače, da bi iz njih izvabili nove pomene – intimne, družbene, politične ali zgodovinske. Eden od strokovnjakov na tem področju je nedvomno Francoz Jean-Gabriel Périot. /…/ Besede pripovedujejo zgodbo o nastanku političnega subjekta skozi intimnost, podobe pa pričajo o družbeni domišljiji, katere plod so. Na presečišču besed in podob, ki ga ustvari montaža, vznikne nekaj osupljivega: kolektivno nezavedno ‘podrejenih’ razredov kot tektonika neke zgodovine, ki še ni povedala zadnje besede. In prav na fronti aktualnih bitk si Périot dovoli razširiti namen knjige in tako še podkrepi njeno sporočilo.«
– Mathieu Macheret, Le Monde

»Périot, ki je v zadnjih letih ustvaril nekaj najbolj zanimivih del, sestavljenih iz arhivskega gradiva, zmontira posnetke iz poročil, intervjujev, dokumentarcev in igranih filmov v silovit j’accuse ter pokaže, da lahko film v nasprotju s politiko resnično da glas zatiranim. Rezultat je pripoved o krivici, ki se prenaša iz generacije v generacijo ter nazadnje pripelje do kaosa, kakršnega v zadnjih nekaj letih pooseblja francoska politika – z le enim izhodom: revolucijo!«
– Patrick Holzapfel, Viennale

»Périot je odličen režiser, a še boljši montažer – in to v obeh pomenih besede: v ožjem, obrtniškem smislu kljub izjemni raznolikosti gradiva in tehničnih formatov pokaže izreden občutek za kontinuiteto, v širšem pomenu besede pa izbere najboljše in najustreznejše posnetke, da bi kompleksno zgodbo povedal na vizualno privlačen način, ki se vtisne v spomin in ponudi nekaj orientacijskih točk v teh negotovih časih.«
– Marko Stojiljković, Ubiquarian

»Režiser s prenosom Eribonove zgodbe na platno razkriva nevarnosti naraščajočih napetosti v kritičnem trenutku francoske politike. A čeprav je za sprožitev revolucije morda potrebna izčrpna družbenopolitična analiza, ni nič tako razsvetljujoče in spodbudno kot močna osebna pripoved.«
– A.G. Sims, Reverse Shot

»Vrnitev v Reims – fascinantno delo spominske refleksije, hkrati pa film, ki virtuozno združi zelo različne, ilustrativne in vedno aktualne arhivske posnetke (televizijske novice, dokumentarce, igrane filme) – je še posebej učinkovita v svojem intimnejšem prvem delu. Druga polovica (politični odmevi v sodobnosti) je prav tako odlična, vendar z vidika analize manj presenetljiva, saj Jean-Gabrielu Périotu ni treba več dokazovati svoje predanosti – kar pa mu je nedvomno treba šteti v čast.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa