Letni kino: Pod udarom zakona

Velika klasika ameriškega indie filma z neponovljivim triom Tom Waits, John Lurie in Roberto Benigni.

Nezaposleni DJ Zack in mali zvodnik Jack se znajdeta v louisianskem zaporu z Bobom, razigranim italijanskim turistom… »I scream, you scream, we all scream for ice cream!«

Trije nenavadni liki – zapit radijski napovedovalec, nepomemben zvodnik in izgubljen priseljenec iz Italije – se znajdejo v isti zaporniški celici. Kako jim uspe pobegniti, ni jasno niti Jarmuschu. Blodijo po močvirjih Lousiane in si vsak po svoje predstavljajo svobodo.

Film, ki je predvsem zaradi edinstveno ležernega humorja takoj ob nastanku dosegel status kulta.

Kritike
»Trije najbolj unikatni igralski nastopi med vsemi ekscentričnimi ansambli po bratih Marx.«
– Andrew Sarris, The Village Voice

»Navdušenje nad filmom ne izvira iz tega, ‘o čem’ govori. Če ga omejimo na zaplet, je precej skromen. Toda zaplet ni bistvo. Navdušenje izhaja iz spoznanja, da opazujemo vrhunskega ustvarjalca pri delu; ta s pomočjo filma ustvari pripoved, ki na odru ali na tiskani strani romana ne bi mogla obstajati. Pod udarom zakona deluje na um in čute na povsem drugačen način. To je čisti užitek, od elegičnih uvodnih kadrov do nepričakovanega zadnjega prizora /…/.«
– Vincent Canby, The New York Times, 1986

»Jarmuschev pravljični spoj zaporniškega filma, trilerja noir in odbite komedije spominja na njegov prejšnji celovečerec Bolj čudno od raja /…/, a tisto, kar ga dela bolj dostopnega /…/, je poudarek na humorju: po uvodni vzpostavitvi likov in vzdušja smeh v dvorani več ne potihne – predvsem po zaslugi čudovitega Benignija. Toda vsej duhovitosti in slogu navkljub je najbolj navdušujoč dosežek filma v tem, da nam pokaže, kako ‘lep in žalosten’ je ta svet: ‘Iz e sed en bjutiful uord’.«
– Geoff Andrew, Time Out

»Film je zaradi hipnotične glasbe, izjemnih igralskih nastopov in odlične črno-bele fotografije Robbyja Müllerja mogoče postaviti ob bok zgodnjim delom Davida Lyncha in Spika Leeja. Primerjamo pa ga lahko tudi z Jarmuschevimi poznejšimi deli, zlasti z vampirsko fantazijo Večna ljubimca. Mračni New Orleans, mesto duhov, ki ga pričara v filmu Pod udarom zakona, spominja na Detroit po gospodarski apokalipsi. Jarmusch v obeh delih izkazuje čudežni dar za iskanje sanjske praznine v mestih, po katerih kot v lucidnih sanjah tavajo njegovi liki, z njimi pa mi, gledalci. Pod udarom zakona je neprisiljeno nonšalanten in nadvse eleganten. /…/ Upravičeno uživa sloves enega najbolj kul filmov vseh časov.«
– Peter Bradshaw, The Guardian, 2014

»Nadvse očarljivi in prisrčni film Pod udarom zakona je čudovit jazzovski riff, prikupna mala pesmica, ki najde tako melanholične kot radostne poudarke v ljudeh, katerih življenja se pomikajo naprej brez posebnega namena.«
– IndieWire, 2012

»Film je na prvi pogled mračen in neprizanesljiv, a se skozenj vleče nit humorja, ki dvigne težo. /…/ Benigni ima neustavljivo, nalezljivo energijo in naravnost uživa v svoji koži. Ne vem, od kod je prišel, in ne morem si zamisliti, kaj bo počel v prihodnosti, toda pred njim je morda še dolga komična kariera. Je kot navihan otrok, ki te spravi v smeh, se nato začne smejati lastni šali, potem pa skuša še prekositi samega sebe za vsako ceno. Pod udarom zakona je pravi original; človeku kar nekako priraste k srcu.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 1986

»Očarljivo ležerni tretji celovečerec Jima Jarmuscha bolj kot kadarkoli prej deluje kot mejnik v ameriški neodvisni kinematografiji. Čeprav nima niti Cassavetesove intelektualne tesnobe niti protiavtoritarnega gneva Golih v sedlu niti čustvene odmaknjenosti evropskega art filma (hkrati pa jasno razkriva vpliv vseh treh), je Jarmusch dokazal, da je lahko film, posnet v duhu ‘naredi sam’, hkrati iskren, očarljiv, moder in trapast. Pet zvezdic!«
– Tom Huddleston, Time Out, 2014

»Jarmuschev sijajni film /…/ Pod udarom zakona lahko opišemo na več načinov – kot minimalistično pravljico, kot sodobno različico zaporniških dram iz tridesetih let in kot eksistencialno komedijo –, toda v prvi vrsti si ga je vredno zapomniti kot bogato teksturiran pogled na stari New Orleans in čarobno močvirje, ki ga obkroža. Film se s svojo glasbo in pesmimi zvezdnikov Johna Lurieja in Toma Waitsa ter kontrastno črno-belo fotografijo velikega Robbyja Müllerja (Pariz, Teksas) izogne turistom na ulici Bourbon in najde navdih v propadajočem podzemlju mesta, ‘žalostnem in lepem svetu’, kot ga poetično upesni Waits. /…/ Jarmuschevo shematično zgodbo in izraziti odpor do sentimentalnosti bi lahko zamenjali za hladno odtujenost, toda film razodeva tiho toplino do svojih likov, ki je v popolnem sozvočju z njihovim obotavljivim prijateljstvom.«
– Scott Tobias, The AV Club, 2002