Interesno območje

Režija: Jonathan Glazer
Igrata: Christian Friedel, Sandra Hüller
Jezik: nemščina / podnapisi
Izvirni naslov: The Zone of Interest
Distribucija: Fivia

zgodba
Štirideseta leta. Komandant Rudolf Höss in njegova žena Hedwig skušata zgraditi sanjsko življenje za svojo družino v lepo opremljeni hiši z velikim vrtom … tik ob taborišču.

iz prve roke
»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /…/ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /…/ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem želel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /…/ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /…/ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.«
– Jonathan Glazer

kritike
»Glazer se sprašuje, koliko trpljenja smo pripravljeni prezreti samo zato, ker se dogaja v drugem delu sveta, zunaj naših domov ali zunaj našega interesnega območja. Ustvaril je mojstrovino: velik film in veliko umetniško delo.«
– Nicholas Barber, BBC

»To je mojstrsko, rigorozno delo v službi konceptualno preciznih idej o reprezentaciji in zgodovini – film, o katerega etiki in estetiki se je vredno prepirati, ne glede na naše stališče.«
– Adam Nayman, The Ringer

»Morda vam v mislih že odzvanja besedna zveza ‘banalnost zla’, nesmrtni izraz, ki ga je skovala Hannah Arendt, ko je v šestdesetih letih pisala o Adolfu Eichmannu, enem od Hössovih sodelavcev v Tretjem rajhu. /…/ Poseben dosežek filma Interesno območje /…/ je, da zlo raziskuje brez glamuriziranja, pri čemer vsakdanjost spreminja v nekaj tiho hipnotičnega. /…/ Film se prelevi v nekakšen nacistični zakulisni triler, ki na trenutke deluje kot črno-črna komedija o ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem. Ali bi moral gledalec v Hössovih – delavnih ljudeh, ki želijo le živeti v svoji prijetni hiši, prirejati čudovite zabave in uživati v domačih pridelkih – prepoznati samega sebe? Bi se moral počutiti krivega za svojo brezbrižnost, namerno ignoriranje barbarstva, ki se dogaja na njegovem lastnem dvorišču? Da in ne, domnevam. Pogosto poudarjani cilj zgodovinskih filmov, zlasti tistih o holokavstu, je pustiti preteklosti, da spregovori o sedanjosti. Toda v vznemirljivi inteligenci Glazerjeve vizije, v obsesivni intenzivnosti, s katero je izkopal in ponovno uprizoril to zgodovinsko poglavje, je nekaj, kar se upira klišejem o iskanju univerzalnega v specifičnem. /…/ Zaključek, do katerega nas pripelje Glazer z radikalnim formalnim prelomom, je pretresljiv na način, ki se izmika preprostemu opisu. Interesno območje nas bolj kot katerikoli film, ki sem ga videl letos (ali pa morda kadarkoli), pripravi k razmisleku o neslutenih posledicah banalnosti zla – ter o strašni, uničujoči praznini, ki jo pušča za seboj.«
– Justin Chang, Los Angeles Times