ArrayDatum pričetka
sobota, 15. avgust 2026
Medtem ko tako imenovani »realni« svet postaja vse bolj podoben simulakru, je nemara prav umetnost še zadnje zatočišče srečanja z dejanskim, resničnim, živim.
Gledališče nas nevsiljivo vabi s čarom svoje »analognosti« – pred nami so ljudje kot mi, govorijo z glasom, kakršen je naš.
Gledališče pripoveduje in uprizarja zgodbe, ki se pred nami odvijajo v razsežnosti, ki razpira obzorje bivanjskega smisla: so enkratne in neponovljive; intelektualne, a obenem čutne; kognitivne in hkrati emotivne; in da bi jih zares zapopadli, moramo biti prisotni v danem trenutku.
Datum zaključka
petek, 25. september 2026
Nova gledališka sezona Kulturnega doma Krško prinaša izbor kakovostnih predstav različnih žanrov, režijskih poetik in avtorskih pristopov. Izbrane predstave raziskujejo žariščne teme sodobnosti in razpirajo prostor za kritično motrenje družbe.
A vendar umetnost seže globlje od hipnega in efemernega ter onkraj banalnosti dnevne politike. Ne zato, ker bi želela ponuditi pobeg, temveč ravno nasprotno – ker želi odstreti zaveso in videti več, pristopiti bliže in zarezati ostreje, biti obenem kritična vest sveta in zatočišče nežnosti in vedrine.
Svet morda postaja vse bolj plosk, a prav gledališče mu lahko povrne širjavo in čudenje. Ne pustimo si ju vzeti.
Toplo vabljeni v našo gledališko družbo v prihajajoči sezoni.
Program si lahko ogledate s klikom na spodnje povezave.
Program abonmajev
Zeleni abonma
Modri abonma
Vpis abonmajev bo potekal od 1. do 25. septembra 2026.
Prva dva tedna vpisa sta prvenstveno namenjena dosedanjim abonentom (od 1. 9. do 11. 9.),
naslednja dva tedna pa novim abonentom (od 14. 9. do 25. 9.).
Vpis poteka na blagajni Kulturnega doma Krško.
-----
Nagovor občinstvu (v celoti)
»Obstaja razpoka, razpoka v vsem, skoznjo se prebije svetloba.«*
(Leonard Cohen, Himna)
Medtem ko tako imenovani realni svet postaja vse bolj podoben simulakru, je nemara prav umetnost še zadnje zatočišče srečanja z dejanskim, resničnim, živim.
Povsem neposredno bi zgornja misel lahko predstavljala zgolj »piarovsko« navdahnjen paradoks, ki naj bi poleg marketinško nujnega izpostavljanja nasprotja želel ustvariti še vtis »globine misli«. A kako naj bi bila umetnost prostor srečanja z dejanskim, in to celo v nasprotju z »resničnim« svetom, ko pa je vendarle sama zgrajena iz fikcije?
Vendar tudi dozdevno resnični svet ni preprosto razgrnjen pred nami v svoji sklenjeni celovitosti. Resnica je namreč ta, da je dejanskost vselej že posredovana – z našimi privzgojenimi in priučenimi prepričanji, privzetimi vrednotami, večjo ali manjšo izpostavljenostjo točnim ali netočnim informacijam, strahovi in upanji, sanjami in morami. Dejanskost je torej vselej tako ali drugače simbolno posredovana. Resnica ima strukturo fikcije.
Funkcija teh simbolnih konstrukcij je predvsem zagotavljanje koherentnih slik sveta, ki človeku sploh omogočijo orientacijo v življenju. Naša življenja so namreč prepredena s kontingencami in naključji, vrzelmi in razpokami, nepopolnostmi in pomanjkljivostmi. In vendar – mar nas ne prav te kontingence in nepopolnosti nazadnje delajo človeške?
Toda ta isti mehanizem ne služi le tako rekoč nujni stabilizaciji mentalnih modelov, temveč tudi maskiranju in zamegljevanju antagonizmov v osrčju družbene biti. Eden možnih mentalnih modelov je namreč lahko tudi povsem ideološka konstrukcija, ki ponuja ne le vrednostno specifično zaznamovan pogled na svet, temveč obenem neke vrste »blaženo slepilo«: čez razpoke, protislovja in antagonizme, ki razkrivajo krivičnost in neenakost, povezne fiktivno pripoved o sicer sklenjeni in urejeni družbeni celoti.
Če je ta ideologizacijska funkcija nadalje vprežena še v neskončen mehanizem algoritmizacije, nam slej ko prej preti obsodba na trajni zapor odmevne komore, znotraj katere sčasoma ne srečamo nikogar drugega več, razen izumetničene podobe lastnega jaza.
Kako v orisano konstelacijo razmer vstopa umetnost in še posebej – kako gledališče?
Umetnost se v nasprotju s tako imenovanim realnim svetom že »po definiciji« odvija v mediju fikcije. Kot taka, jasno, ne taji svoje fiktivnosti. Še več – sprejema jo kot temeljni predpogoj, ki ji omogoča spregovoriti resnico. Četudi je del javnosti med drugim prav zaradi tega ne jemlje povsem »zares« in ji pogosto odreka status resnega dela, pa je umetnost prav zaradi tega skorajda v prednosti pred katerim koli tipom diskurza, ki sam zase zahteva status objektivnosti, nepristranskosti in resnice. Natanko zato, ker se umetnost kot taka vnaprej zaveda fiktivnosti, ker se zaveda svoje lastne slepe pege, ker torej stoji na edinstveni poziciji razkoraka med življenjem in sabo, med realnostjo in fikcijo, lahko prepozna in izrazi razpoke in vrzeli, ki jih skuša življenje zakriti. Če ima resnica pač strukturo fikcije, potem je prav fikcija nemara najbolj pravšnje mesto izrekanja resnice.
Program sezone, ki je pred nami, je v marsičem namenjen prav temu – ponuditi uvid v vrzeli, ki jih želijo centri moči prikriti; razkriti razpoke, osebne in družbene, ki bi jih najraje prezrli. In navsezadnje spodbuditi zavedanje, da je prav v teh razpokah resničnost najbolj resnična, življenje najbolj živo. Kajti povsod obstajajo razpoke ... In te razpoke so mesta, kjer prodre svetloba.
Nova gledališka sezona Kulturnega doma Krško prinaša izbor kakovostnih predstav različnih žanrov, režijskih poetik in avtorskih pristopov. Izbrane predstave raziskujejo žariščne teme sodobnosti in razpirajo prostor za kritično motrenje družbe.
A vendar umetnost seže globlje od hipnega in efemernega ter onkraj banalnosti dnevne politike. Ne zato, ker bi želela ponuditi pobeg, temveč ravno nasprotno – ker želi odstreti zaveso in videti več, pristopiti bliže in zarezati ostreje, biti obenem kritična vest sveta in zatočišče nežnosti in vedrine.
Svet morda postaja vse bolj plosk, a prav gledališče mu lahko povrne širjavo in čudenje. Ne pustimo si ju vzeti.
Toplo vabljeni v našo gledališko družbo v prihajajoči sezoni.
*Verz je iz pesmi Himna slovitega kanadskega kantavtorja Leonarda Cohena.
-----
