Projekt Gledališče na spletišče Mestnega gledališča ljubljanskega
Povezava do posnetka: SEN KRESNE NOČI - 2. DEL
Avtorski projekt po igri Sen kresne noči Williama Shakespeara
Pravljična komedija Sen kresne noči spada v zgodnje obdobje Shakespearovega ustvarjanja, v fazo »eksperimentalnih« in »romantičnih« komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman.
Režija: Jernej Lorenci / Dramaturgija: Matic Starina / Scenograf: Branko Hojnik / Kostumografka: Belinda Radulović / Avtor Glasbe: Branko Rožman
Igrajo: Primož Prinat, Jette Ostan Vejrup, Robert Korošec k. g., Matej Puc, Jana Zupančič, Ajda Smrekar
Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije, zato vsaka nova postavitev vzbuja velika pričakovanja. Na tehtnici so sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni …
Shakespeare se je pri pisanju te komedije v podrobnostih naslonil na vire, kot so Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe, Ovidove Metamorfoze in nekaj srednjeveških romanc. V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. Ljubezen je nestanovitna – hitro zamegli razum, a prav tako hitro izpuhti, zato je priseganje večne zvestobe lahko močno dvomljiva reč.
Igra se dogaja v atenskem gozdu v času praznovanj pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V nasprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki uravnavajo dogajanje, kakor se jim zahoče. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče.
