Nekaj v zraku (Al Araf)

Družba, ki temelji na moči kapitala, nevroze pred izgubo socialnega statusa, zloraba hierarhičnih odnosov na delovnem mestu, mobing in prekariat.

Vsebine zvenijo aktualne, uprizoritev pa je dramatizacija novele iz zbirke, ki jo je tržaški pisatelj Vladimir Bartol napisal v tridesetih letih 20. stoletja. Dramaturginja Simona Hamer je priredila novelo Zadnje gibalo, ki je zadnje poglavje zbirke Al Araf (1935), v kateri avtor v širokem slogovnem in vsebinskem razponu obravnava vprašanja človeka, živečega v negotovem času med svetovnima vojnama.

Al Araf je zid, ki v Koranu ločuje dobro od slabega, tako kot njegove vsebine kažejo, kot piše avtorica dramatizacije, »na pisateljevo afiniteto do umetniškega konglomerata mističnosti, filozofije in zgodovine«. Eksotični namig naslova pa je značilni element Bartolove poetike, ki je nekaj let kasneje dosegla vrh z romanom Alamut.

Fantastika, filozofija, psihoanaliza in ljubezen se prepletajo v zgodbah zbirke, med katerimi izbrana novela ponuja večplastno branje v kontrastu s skoraj vodvilskim predznakom. Govori o ljubezenskem štirikotniku med podjetnikom, njegovo ženo, tajnico in poslovnim svetovalcem. Obravnavanje navidezno banalnih afer je samo fasada realnega namena avtorja, ki razmišlja o višjih silah in močeh, ki vodijo dejanja in življenja vsakega človeka. »Nekaj v zraku« vpliva na vse izbire in je lahko neviden, neotipljiv element gospodarske, politične ali družbene narave. Osnovne vrednote, na primer ljubezen, so podrejene temu skrivnostnemu mehanizmu, ki usmerja protagoniste, kot da bi šlo za lutke z navidezno suverenostjo. Anton in Ilonka Jedliček, Leopold Stieglitz in Vera živijo v strahu pred izgubo določenega statusa, ki ga potrjuje prepoznavna vloga v poslovnih ali partnerskih odnosih.