Med vikend izletom na podeželje Laura, študentka klavirja iz Berlina, čudežno preživi prometno nesrečo. Nepoškodovano, toda globoko pretreseno, jo k sebi vzame domačinka, ki je videla nesrečo, in zanjo skrbi z materinsko predanostjo. Njen mož in odrasli sin sta do Laure sprva zadržana, toda vsi štirje vzpostavijo nekakšno družinsko rutino in preživijo nekaj srečnih dni. Toda kmalu ne morejo več bežati pred svojo preteklostjo in Laura se mora spopasti s svojim življenjem.
Iz prve roke
»Ko pišem, si vedno predstavljam, da je film sanje enega izmed protagonistov. Pri filmu Phoenix sem si predstavljal, da Nelly v Auschwitzu sanja o življenju, v katerem rane, ki ji jih je prizadejal holokavst, sploh ne obstajajo, in da lahko nadoknadi izgubljeni čas. Tu pa sem si predstavljal, da mlada študentka klavirja igra Ravelovo skladbo Zrcala, št. 3 in se odpravi na domišljijsko potovanje, k družini, kjer bi lahko bila srečna. Naslov skladbe je Une barque sur l’océan. Med poslušanjem začutiš nevihte in da bi čoln lahko potonil. In ta družina je že potonila – s smrtjo hčerke. Zdaj razbitine plavajo na gladini morja in trije preživeli skušajo iz ostankov zgraditi splav. To je zgodba filma. Trije brodolomci plavajo drug proti drugemu in skušajo povezati razbitine v splav, s katerim bi dosegli obalo. To je metafora.
Morda vsi filmi v osnovi pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki skušajo iz ruševin zgraditi pogoje za preživetje. Pripovedujejo o tem, kako preživeti. Ne o tem, kako živimo, ampak kako preživimo.«
– Christian Petzold
Kritike
»To je četrto sodelovanje Petzolda in Beer in je utelešenje minimalizma. Film je skrčen le na najnujnejše in je kljub svoji preprostosti izjemno bogat. Zrcala, št. 3 (naslov ima po tretji skladbi Ravelove klavirske suite) je eleganten prikaz tega, kaj lahko z omejenimi sredstvi ustvarita domiselna ustvarjalna ekipa in vrhunska igralska zasedba.«
– Wendy Ide, Screen International
»Ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kaj je Petzold videl in slišal v Ravelovem delu Zrcala, št. 3, znanem tudi pod naslovom Une barque sur l’océan, ki ga je izbral za naslov svojega filma. Morda prav podobo skromnega filma, ki skuša ostati na površju sredi silovitih pripovednih tokov, podivjanih plim in oseke filmskega patosa.«
– Öykü Sofuoğlu, In Review Online
»Lahko povemo, da nihče, prav nihče ne snema filmov tako kot Petzold. Tako kot Ravelova skladba, po kateri ima film naslov, je tudi to delo spevno, melodično in skrivnostno. Zadržana in skrivnostna Beer tudi tokrat z režiserjem vzpostavi vez, ki presega zgolj profesionalno sodelovanje. S svojo zadržano, a izrazito telesno govorico in mimiko poskrbi, da film pluje po poti, ki jo je Petzold začrtal s skoraj matematično eleganco.«
– David Jenkins, Little White Lies
