Poletje leta 1910. Policijska inšpektorja Machin in Malfoy raziskujeta skrivnostna izginotja turistov, ki vznemirjajo majhno ribiško skupnost na severni obali Francije. Kmalu se znajdeta sredi strastne ljubezenske zgodbe med nabritim najstnikom po imenu Ma Loute, najstarejšim sinom čudaške družine lokalnih ribičev, in fantovsko Billie iz dekadentne buržujske družine Van Peteghem iz Lilla. V vsej tej zmešnjavi ne bo lahko odkriti resnice o usodi nesrečnih obiskovalcev idilične obmorske vasice.
Mirni zaliv je barvita burleskna krimikomedija in nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri nas Bruno Dumont popelje v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Film atrakcij iz obdobja belle époque.
»Ko sem iskal komično zgodbo, ki bi se lahko dogajala na Opalni obali – v regiji, ki jo dobro poznam in kjer živim –, sem naletel na stare razglednice, ki so prikazovale čolnarje iz zaliva Slack, lokalne prebivalce, ki so na začetku dvajsetega stoletja meščane s čolni prevažali z enega brega reke na drugega. To je bilo izhodišče za Mirni zaliv. /…/ Ko sem začel pisati scenarij, sem preprosto zapolnil vrzeli med temi razglednicami. /…/ Zgodba se dogaja poleti leta 1910. Začetek dvajsetega stoletja zaznamuje pojav buržoazije, industrije, kapitalizma in s tem razrednega boja. Gre za zgodbo o začetkih, primitiven film o naši dobi. Kot gledalci iz sedanjosti vemo, da se bo svet kmalu obrnil na glavo, da bo štiri leta kasneje izbruhnila prva svetovna vojna. Tokrat sem moral prvič poustvariti pokrajino, ki je izginila. Pri tem sem si pomagal z razglednicami iz zaliva Slack. /…/ Moja glavna filmska referenca je bil Max Linder in njegova senzibilnost francoskega komika z buržujskim videzom, njegova nerodnost /…/. Navdihnili so me tudi filmi Stana in Olia; njuna fizična komedija prevračanj, padcev in zdrsov mi je še posebej pri srcu. /…/ Hotel sem zajeti vso človeško kompleksnost, dvoličnost ljudi, ki so sposobni najboljšega in najslabšega, ter tako ustvariti film, ki je hkrati smešen, ganljiv, grozljiv in napet. Zgodovina filma je zgodovina ločevanja žanrov, jaz pa ljudi rad spravljam v smeh in v jok. Obožujem italijansko komedijo, velika dela Dina Risija in Ettoreja Scole, na primer njegov film Grdi, umazani, zli (Brutti, sporchi e cattivi), ki uspešno združi komično in tragično in kjer tisto najhujše izvabi smeh, ta pa s tem pridobi plemenitost. Igral sem na karto dvojnosti, saj sem se zavedal, da bo srečanje Brufortov in Van Peteghemov zagotovo eksplozivno. Ti dve nasprotji sem povezal z romantično podzgodbo in ji dodal dimenzijo neskladja, da je postala malo bolj kompleksna. Dodatno plast predstavlja še policijska preiskava, ki v pripoved vnaša napetost in skrivnostnost. Kljub vsemu pa je zame namen Mirnega zaliva predvsem vzbujanje komičnega učinka. /.../ Želel sem, da bi bil Mirni zaliv vizualno močan in hkrati zelo zabaven. Hotel sem se še bolj očitno oddaljiti od naturalizma, ki ga ljudje že od vsega začetka pripisujejo mojemu delu. /.../ Celoten film naj bi vzbujal vtis pretiranosti in fantazije. Vila Typhonium to zelo dobro uteleša, prav tako kostumi in scenski rekviziti. Vse izhaja iz tiste dobe, dodali pa smo nekaj absurdnih elementov. Tudi tu je bil naš namen burleskno poiskati v resničnosti. /.../ Filmska umetnost gre lahko onkraj razumnega; prepovedano naredi mogoče. Brufortovi so ljudožerci, ki dobesedno žrejo buržuje, Van Peteghemovi pa so incestuozni, povezani z degenerativnimi porokami znotraj družine. Obe družini sta pošastni, vsaka na svoj način. Kot filmar potiskam skrajnosti do roba. Rezultat bi lahko bil strašen, neznosen, a je namesto tega smešen, saj se komedija napaja pri tragediji. Lastnosti posameznih likov namenoma napihnem do grotesknosti, da bi našel katarzično funkcijo, ki jo je film nekoč imel in ki se je, odkar je postal zgolj zabava, nekoliko izgubila. Mirni zaliv gre onkraj družbenih in moralnih vljudnosti in krši tabuje, da bi bolje služil komediji in jo ukoreninil v resničnosti. Moj cilj je bil poiskati smeh v resnih situacijah, v tistih mračnih prostorih, ki sem jih v prejšnjih filmih raziskoval v dramatičnem registru.«
- Bruno Dumont
