»Nisem svetnica, jaz sem hrušč,« je v svoj dnevnik zapisala trinajstletna Joan, namigujoč na neskladje med svojim zunanjim in notranjim življenjem. Dokumentarec, ki ni niti običajna biografija niti klasičen koncertni film, spremlja »kraljico folka« na poslovilni turneji leta 2018 ter oživlja njeno preteklost z brskanjem po bogatem osebnem arhivu: družinskih filmih, najstniških dnevnikih in risbah, posnetkih psihoterapij ter zvočnih pismih. Joan Baez je zaslovela pri osemnajstih (»bila sem pravi glas v pravem trenutku«), pri enaindvajsetih se je znašla na naslovnici revije TIME, imela je kratko, a intenzivno romanco z mladim Bobom Dylanom (»mislim, da mi je zlomil srce«) in kot glasna zagovornica državljanskih pravic korakala ob Martinu Luthru Kingu ... Izvemo pa tudi, da je bila v otroštvu pogosto tarča rasizma (njen oče je bil Mehičan), da se je vse življenje borila z anksioznostjo in da je v sebi nosila globoko zakopano otroško travmo ...
Intimen dokumentarni portret, v katerem legendarna pevka in aktivistka neobičajno odkrito spregovori o svojem življenju na odru in za njim.
Iz prve roke
»Dokumentarci o znanih osebnostih so že v izhodišču kočljivi. Javnost o teh ljudeh običajno že veliko ve, filmska pripoved pa je pogosto skrbno kurirana in nadzorovana. Toda Joan Baez, ki je od leta 1989 moja dobra prijateljica, je bila kot še nikoli dotlej pripravljena odkrito spregovoriti o svojem življenju – brez idealiziranja ali nostalgije. Čeprav se je od vsega začetka zavedala, da ne bo imela nadzora nad filmom, je brez oklevanja ali zadržkov zakopala v bolj neprijetne, mračnejše resnice svojega življenja. Tako smo dobili redko priložnost, da posnamemo film o Joan Baez, ki bo tako iskren, zapleten, zabaven in večplasten, kot je ona sama. /…/ Joan Baez je bila večja kot katerakoli folk pevka dotlej. Bila je pravi fenomen. Nezemeljski sopran, eterična lepota: ljudje še nikoli niso videli ali slišali česa podobnega. Moški so se zaljubljali vanjo, ženske so ji želele biti podobne. Postala je ikona nove generacije glasbenikov, skupaj z Bobom Dylanom, Leonardom Cohenom, Joni Mitchell, Patti Smith in podobnimi.Toda med legende se ni zapisala le zaradi izjemne nadarjenosti, ampak tudi zaradi politične zagnanosti. Veliko preden je ‘zvezdniški aktivizem’ postal moderen, je s svojim vplivom ter predanostjo nenasilju ljudem lajšala trpljenje in se borila proti nepravičnosti. Zanjo je bilo osebno vedno politično.
Z Joaninim življenjem je /.../ večina ljudi v obrisih seznanjena, toda s pričujočim filmom smo želele resnično obuditi njeno preteklost. Ne s pomočjo trikov ali ‘govorečih glav’, temveč z zakladnico izvirnega gradiva: z novo odkritimi družinskimi filmčki, Joaninimi neverjetnimi risbami, njenimi zapisi in dnevniki, fotografijami, posnetki psihoterapij in pravo zlato jamo zvočnih pisem, ki jih je pošiljala domov. Tako smo lahko njeno doživljanje prikazale v realnem času, namesto da bi šlo zgolj za zbirko oddaljenih spominov. Želele smo, da bi film gledalca resnično posrkal vase in da bi v vsakem trenutku deloval neposredno – bolj kot potovanje skozi čas kakor biografija.
Zaradi mojega dolgoletnega prijateljstva z Joan jo je naša ekipa lahko od blizu spremljala na turneji in doma. Zahvaljujoč temu izjemnemu dostopu smo lahko posneli zelo intimen film, poln nepričakovanih spoznanj, bridkosti in humorja. Biografski del opisuje Joanina zgodnja leta in bliskoviti vzpon do slave, temačnejša psihološka nit se poglablja v njene notranje ‘demone’, sodobni pogled pa prikazuje Joan, kako se sooča s koncem šestdesetletne glasbene kariere. Čeprav smo vedele, da se bo sodobna pripovedna nit vrtela okoli njene zadnje turneje, nismo nikoli želele posneti koncertnega filma.
/…/ Joanina pripravljenost, da razišče tudi neprijetne in boleče plati svojega življenja, daje filmu čustveno moč. Morda bo s tem odprla vrata še komu. In morda se bo še kdo našel v vprašanjih, ki jih odpira film: slava in identiteta, ustvarjalnost in duševna bolezen, staranje in žalovanje, spomin in odpuščanje. Vse to so globoko človeške in univerzalne teme, ki daleč presegajo specifičnost zgodbe Joan Baez. Velika čast je spremljati tako ustvarjalno in predano umetnico, medtem ko se spoprijema s svojo preteklostjo in stopa proti novo zamišljeni prihodnosti.«
– Karen O’Connor
Kritike
»Film /.../ se začne s pomenljivim citatom Gabriela Garcíe Márqueza: ‘Vsak človek ima tri življenja: javno, zasebno in skrivno.’ Mirno lahko zatrdimo, da dokumentarec impresivno obdela prvo komponento, prinaša nekaj iskrenih primerov druge in omogoča bežen vpogled v tretjo.«
– Todd McCarthy, Deadline
»Joan Baez je osupljivo odkrita glede svoje dolge zgodovine terapij in včasih mučnega izkopavanja otroških izkušenj, zaradi česar ta intimni film /.../ bolj kot povzetek kariere deluje kot osebna refleksija. A tisti, ki jih zanimajo ključni umetniki kontrakulturnega gibanja, bodo v filmu našli veliko zanimivega.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Novi dokumentarni film o Joan Baez tako med dokumentarci na splošno kot med filmi o pevki izstopa po tem, da se je pripravljen poglobiti v duševnost svoje protagonistke. Čeprav na prvi pogled govori o poslovilni turneji Fare Thee Well, režiserke Miri Navasky, Maeve O'Boyle in Karen O’Connor bolj kot nostalgično popotovanje po obsežni diskografiji zanima učinek meteorskega vzpona na pevko in njeno družino. To je film, ki včasih spominja na podaljšano terapevtsko seanso – z vsem dobrim in slabim, kar sodi zraven. /…/ Filmske ustvarjalke so z osredotočenjem na pevkino družinsko življenje našle nov pristop k raziskovanju njenega lika in spotoma ustvarile izvrsten dokumentarec.«
– Christian Gallichio, The Playlist
»Pravi vrelec nostalgije. /.../ [Film] vsebuje zlato jamo arhivskega gradiva /.../. Joan Baez številne od teh predmetov odkrije v skladišču svoje matere; njeni spomini oživijo in gledalec ima občutek, kot bi bil na tem potovanju skupaj z njo. Režiserke vpeljejo nekaj domiselnih vizualnih rešitev, na primer animacijo njenih včasih strašljivih skic, ki dajo Joan Baez bogato filmsko razsežnost. Na koncu se zdi, da je pevka vendarle našla nekakšen občutek zaključka. Za vse nas ostale pa je dokumentarec pomenljiv razmislek o pomiritvi s preteklostjo.«
– Chris Azzopardi, The New York Times
»Ob koncu filma o tej mogočni ikoni glasbe in družbene pravičnosti vemo veliko novega. To je surov, oseben portret pevkinega življenja v vsem sijaju in bedi. Bolj ganljivega filmskega pričevanja o Joan Baez si ne bi bilo mogoče zamisliti. Bis, prosim!«
– Christopher Llewellyn Reed, Hammer to Nail
Portret avtoric
Miri Navasky, Maeve O'Boyle in Karen O’Connor že več kot dvajset let ustvarjajo dokumentarce, v katerih raziskujejo kompleksna družbena vprašanja – od transseksualnih otrok in duševno bolnih zapornikov do globalnega segrevanja in pravice do splava. S filmom Joan Baez: Jaz sem hrušč se prvič lotevajo biografskega filma.
