V helsinškem karaoke-baru se po naključju srečata Ansa in Holappa. Iskrica preskoči, toda življenje vedno najde način, da postavi ovire na pot tistim, ki iščejo srečo …
Kaurismäkijev »četrti del trilogije o proletariatu« je nežna tragikomedija o dveh osamljenih dušah, ki iščeta ljubezen v času ekonomske neenakosti, vojne in negotovosti. Dobitnik nagrade žirije v Cannesu in nagrade mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI za najboljši film leta.
Iz prve roke
»Čeprav sem si ustvaril dvomljivo slavo z nekaterimi precej nasilnimi in nepotrebnimi filmi, sem spričo vseh nesmiselnih in zločinskih vojn končno sklenil napisati zgodbo o nečem, kar bi človeštvu morda lahko omogočilo prihodnost: o hrepenenju po ljubezni, o solidarnosti, zaupanju, spoštovanju do sočloveka, narave ter vsega živega in mrtvega – pod pogojem, da si to zasluži.
Mimogrede se ponižno priklanjam še hišnim bogovom Bressonu, Ozuju in Chaplinu, seveda pa sem za to katastrofalno polomijo odgovoren čisto sam.«
– Aki Kaurismäki
Zanimivosti
Film je navdihnila pesem Les feuilles mortes, ki jo je leta 1945 spisal Jacques Prévert, uglasbil pa Joseph Kosma. Pesem najbolj poznamo v interpretaciji Yvesa Montanda, angleško verzijo sta pod naslovom Autumn Leaves med drugim izvajala Frank Sinatra in Nat King Cole, finsko različico, ki jo slišimo v filmu, pa poje Olavi Virta, znan tudi kot »kralj finskega tanga«.
Kritike
»Veliko je bilo besed o obupno predolgih filmih letošnje izdaje [festivala v Cannesu], potem pa pride mimo Kaurismäki in v 80 minutah brez pretencioznosti, a z veliko mero ironije in humanizma pove več kot vsi ostali tekmovalni filmi skupaj. Jesensko listje je preprost film o dveh osamljenih dušah, ki potrebujeta ves film, da se končno najdeta in sporazumeta. Kaurismäki se definitivno stara, a na žlahten način /…/. Melanholična bravura o osamljenosti in hrepenenju.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Kaurismäkijev najnovejši 81-minutni film, svež in grenko-sladek kot poznojesenski vetrič, se na prvi pogled morda res zdi majhen, vendar prinaša ganljiv opomin – tako z zgodbo kot skozi gledalsko izkušnjo –, da je bridkost življenja mogoče prenašati le, dokler gremo lahko v kino in ji za trenutek pobegnemo. /…/ Jesensko listje je pronicljiva in rahločutna oda malim lepotam življenja, ki jih zlahka spregledamo, če jih nimamo priložnosti videti na velikem platnu. Čeprav ima pridih pravljice in romantični naboj sirkovske melodrame, njegova vera v našo sposobnost, da v temi najdemo svetlobo, niti za trenutek ne deluje lažno ali naivno – in ko bomo gledali ta film, jo bomo tam tudi našli.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Vodilni humanist evropskega filma znova dokazuje svoje tesno sorodstvo z mojstrom Chaplinom. Dialogi se razvijajo z enako igrivo lahkotnostjo kot v Možu brez preteklosti, ki je pred dvema desetletjema navduševal v Cannesu, vsak vidik filma pa podpira celoto – od veličastnih posnetkov Tima Salminena, melanholičnih igralskih nastopov, čudovito natančnega ritma montaže in diskretno duhovite scenografije do posrečenih glasbenih izbir. Jean Renoir je nekoč s svojo umetnostjo skušal spremeniti svet, a je moral priznati, da ne more končati vojne. Jesensko listje, topla, obvladana mojstrovina zrelega avtorja, sodi v isti žanr čudovitih iluzij. Po ogledu filma iz mraka kinodvorane pod severno sonce stopimo malo bolj srečni kot prej.«
– Lauri Timonen, Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä
