ZGODOVINSKO OZADJE
Leta 1914 je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Spor na Balkanu je bil povod za prvo svetovno vojno. V imenu vojskujočih se zvez držav je v vojno odšlo na milijone vojakov. Na zahodu, vzhodu in jugu, na bojiščih, prepojenih s krvjo, je Evropa, kot je bila nekoč, začela razpadati. To je bil konec obdobja.
SINOPSIS
Visoko v gorah
med prvo svetovno vojno
krčevit boj
za človečnost in dostojanstvo.
Avgust, 1917. V Evropi divja prva svetovna vojna, ki povzroča peklensko uničenje. Avstro-Ogrska monarhija, zaveznica centralnih sil, na soški fronti bije bitko proti Kraljevini Italiji, ki je na strani antante. Soča je prizorišče krvavega pozicijskega vojskovanja v gorah in dolinah. Na obeh straneh vojskujočih se sil je na sto tisoče žrtev.
Po italijanskem topniškem napadu sredi vojne morije, grmenja na stotine topov, strupenega plina in zračnih napadov ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky, sin bogate družine, in vojak Jakob Lindner, sin obrtnika. Sama branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah.
Stotnik je hudo ranjen in mladi, neizkušeni vojak je bil na fronto vpoklican šele pred kratkim. Odvija se enajsta soška bitka in grozi jima naslednji val napadov italijanske vojske, vendar strateško pomembne opazovalnice ne moreta zapustiti. Brez zalog hrane, vode in navodil poveljstva postane preživetje brez izgube dostojanstva in človečnosti prava eksistencialna preizkušnja. Jakob ostane na stražarskem mestu z umirajočim stotnikom. Sta visoko v gorah na višini 2200 metrov.
Njuna edina zveza z zunanjim svetom je vojaški telefon.
PODATKI O FILMU
Film je bil posnet v Sloveniji, na nekdanji meji z Italijo in na resničnih prizoriščih prve svetovne vojne, v Julijskih Alpah na Mangartu, ob trdnjavi Kluže, v Blejskem Vintgarju, na gradu Strmol in v filmskem studiu Viba v Ljubljani. Pri zgodovinski točnosti so avtorjem z nasveti pomagali avstrijski in slovenski muzeji ter zgodovinarji. Snemalno prizorišče je bilo oblikovano po originalnih fotografijah iz tistega časa. Vsa oprema je bila izdelana po zgodovinskih modelih. Uporabljenih je bilo tudi veliko originalnih predmetov, izposojenih iz zbirk zasebnih zbirateljev.
MARKO NABERŠNIK (režiser in scenarist)
Marko Naberšnik je slovenski režiser in scenarist. Leta 1996 je obiskal tečaj filmske režije na Newyorški filmski akademiji, nato pa se je vpisal na na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, kjer je leta 2002 diplomiral iz filmske režije, leta 2010 pa končal še magisterij. Na mednarodnih filmskih festivalih so bili nagrajeni njegovi študentski kratki filmi, na primer Pavle (2001).
Petelinji zajtrk (2007), njegov režijski in scenaristični celovečerni prvenec, je bil poleg številnih festivalskih projekcij slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2009. Leta 2012 je na Festivalu svetovnega filma v Montrealu za svoj drugi celovečerni film Šanghaj (2012) prejel nagrado za najboljši scenarij. Podpisal se je tudi pod TV-filme, na primer Sen kresne noči (2006) in Hodnik (2010), dokumentarne filme, kot je Iskanje izgubljene ljubezni (2005), pa tudi oddaje v živo na RTV Slovenija ter humoristične serije in nadaljevanke kot je Naš vsakdanji kruhek. Marko Naberšnik je izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani.
MICHAEL KRISTOFF (Jakob Lindner)
Rojen leta 1981 v Potoku v Rožu, Avstrija. Michael Kristof je diplomiral iz igre na Akademiji za gledališče, radio, film in gledališče (AGRFT) v Ljubljani. Nastopil je v številnih mednarodnih gledaliških vlogah, med drugim v igrah Petra Turrinija, Petra Handkeja in Yasmine Reze. Prav tako je sodeloval pri različnih filmskih projektih v Sloveniji in Avstriji ter posojal svoj glas produkcijam BBC in ORF. Gozdovi so še vedno zeleni je prvi celovečerni igrani film, v katerem igra glavno vlogo.
SIMON ŠERBINEK (stotnik Jan Kopetzky)
Rojen leta 1973 v Mariboru. Simon Šerbinek je diplomiral iz igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Leta 2000 so mu po hudi nesreči amputirali obe nogi pod kolenom. V Sloveniji je nastopil v več gledaliških vlogah in stranskih televizijskih in filmskih vlogah. Poučuje odrski govor v gledališčih po Sloveniji.
CLEMENS AAP LINDENBERG (general)
Rojen leta 1961 na Dunaju, Avstrija. Clemens Aap Lindenberg je študiral igro pri sloviti igralki Dorothei Neff. V tridesetletni karieri je nastopil v številnih gledaliških in filmskih vlogah ter sodeloval s pomembnimi režiserji, kot so Xaver Schwarzenberger, Houchang Allahyari, Wolfgang Glück, Ioan Toma, Jaroslav Gillar, Hakon Hirzenberger in Babette Arens.
KRISTIAN HODKO (desetar Karl Hafner)
Rojen leta 1986 v Zagrebu, Hrvaška. Kristian Hodko je študiral igro na Dramskem inštitutu Univerze Concordia v Montrealu. Na kanadski televiziji je postal prepoznaven z vlogami v serijah kot so 18 To Life in Blue Mountain State. Odigral je tudi več zahtevnih stranskih vlog v kanadskih filmih. Tekoče govori angleško, pa tudi francosko, špansko in hrvaško.
IZJAVA REŽISERJA MARKA NABERŠNIKA
"Ravno tako, kot ima pesem lahko več vsebine kot roman, tudi velike teme ne potrebujejo velikih pripovednih form."
Gozdovi so še vedno zeleni je film o prijateljstvu, dostojanstvu in človečnosti sredi pekla in iracionalnosti prve industrializirane vojne v zgodovini sveta. Pripovedovanje o vojni je vedno občutljiva zadeva.
S producentom sva bila mnenja, da bi morala razviti zgodbo, ki bi opisala grozote vojne brez nazornih prikazov, velikih prizorov bitk in množičnega umiranja. Zato sva se odločila posneti morečo izkušnjo dveh vojakov, ki sama obtičita v gorah Julijskih Alp. Za preživetje se borita brez zalog hrane, vode in zdravil, njuna edina zveza z enoto pa je vojaški telefon. Sta topniška opazovalca, ki skozi daljnogled opazujeta nečloveško divjanje vojne. A čeprav sta le pasivna opazovalca, kruta govorica orožja v njuni srci vseka globoke rane in ju navda s strahom, občutki nemoči, cinizmom, osamljenostjo, otopelostjo, jezo in razočaranjem. Hkrati je njuna vera v osebno identiteto ter tovarištvo, človečnost in dostojanstvo vendarle tisto, kar ju v duhu ohrani pri zavesti kot človeški bitji.
Mogočni vrhovi Julijskih Alp še potencirajo njuno vizualno in materialno osamitev, hkrati pa v nekem smislu pričajo o nezlomljivosti narave, ne glede na to, kako kruto in samovoljno se vede človeštvo. Obup hudo ranjenega stotnika Kopetzkyja in vojaka Lindnerja ter hkratno upanje na rešitev, njune čustvene vzpone in padce smo posneli s kamero iz roke, s fokusom, ki niha med ostrim in zamegljenim ter za današnji čas neobičajno dolgimi statičnimi kadri.
Z rjavimi in sivimi barvnimi paletami filma, nevsiljivim gibanjem kamere in intimnimi, radikalno brezkompromisnimi nastopi igralcev smo dosegli, da je pretresljivost zgodbe dobila tudi primeren vizualen kontekst.
Gozdovi so še vedno zeleni gledalcem sporoča, naj se zavedajo, da je ne glede na čas in prostor, vojna v svojem bistvu vedno klavrn rezultat političnih napak oblasti.
IZJAVA PRODUCENTA ROBERTA HOFFERERJA
»Zgodba tega filma je morda resničnejša od resničnosti same.«
V prvi svetovni vojni je bila soška fronta morda ena izmed najbolj krvavih sploh. Bila je prizorišče klanja; sad neizrekljivega, brezumnega vojskovanja med Avstro-Ogrsko in Italijo, ki se je odvil v enajstih velikih bitkah, s tisoči topov, plinskih granat, ročnih bomb, letal, motornih vozil in strojnic. Zgrajene so bile gorske ceste za vojaški prevoz, vzpenjače, izvrtanih je bilo na stotine kilometrov predorov, ki so služili miniranju in razstreljevanju gorskih vrhov. V vrstah so razsajale lakota, revščina in bolezni; na obeh straneh so vojaki trpeli nevzdržne pogoje. Na koncu so bile ogromne žrtve na obeh straneh zaman. Evropo, kot je bila nekoč, je uničila blaznost.
Film je bil posnet na zgodovinskih prizoriščih soške fronte, na 2200 metrov nadmorske višine, v soteskah, dolinah, ob reki Soči, ob gradovih in trdnjavah. Izčrpna raziskava je pokazala, da smo snemali v enakih vremenskih pogojih, kot so jih prenašali vojaki tistega poznega poletja 1917; na soncu, v vetru, dežju, megli, snegu, med bliski in grmenjem, v vročini in mrazu, ki so se pogosto izmenjali v le nekaj minutah. Več snemalnih dni v gorah smo morali odpovedati zaradi slabih vremenskih razmer. Gradbeni material za prizorišče snemanja je bil prenesen v kolonah nosačev. Večina prizorišč je od prve svetovne vojne ostalo nespremenjenih. Temeljito smo preučili vsako podrobnost, opremo izdelali pod vodstvom muzejev in zgodovinarjev. Veliko originalnih predmetov smo si tudi izposodili od institucij in od zasebnih zbirateljev. Poiskali smo več dnevnikov pravih vojakov, ki so nas vodili pri uporabi jezika v scenariju.
»Film v svoji verodostojnosti in odkritosti težko kogarkoli pusti neprizadetega in se trdno usidra v spomin. Gozdovi so še vedno zeleni je protivojni film, je cinematična komorna igra.«
IZJAVE IGRALCEV
- Michael Kristof: »Tako sem se vživel v vlogo, da sem še spat hodil v kostumu.«
- Simon Šerbinek: »Kosila smo imeli v gorski koči, ki je bila odprta tudi za pohodnike. Ko smo med odmori prihajali tja v uniformah, poškropljenih s krvjo, so bili ljudje tako šokirani, da so prenehali jesti.«
- Clemens Aap Lindenberg: »Lik generala odlično uteleša cinizem in perverznost miselnosti vsake vojne.«
- Kristian Hodko: »Iz Kanade so me v Evropo pripeljali zaradi majhne vloge, ker sem naravnost izrezan neki tu padli vojak. To je za filmsko industrijo več kot nenavadno.«
