Narkotriler, drama o spolni tranziciji, muzikal, telenovela, komedija: film Jacquesa Audiarda (Rja in kost, Dheepan) se tako kot njegova naslovna junakinja izmika oznakam in nenehno spodnaša naša pričakovanja. Eden najbolj nagrajevanih filmov sezone in resen kandidat za oskarje.
Rita, briljantna, a podcenjena odvetnica, nekega dne prejme nepričakovan klic: zloglasni vodja narkokartela Manitas jo želi najeti, da bi mu pomagala uresničiti načrt, ki ga skrivaj pripravlja že leta: postati ženska.
Iz prve roke
»Pred šestimi leti sem prebral roman Écoute Borisa Razona. Nekje na sredi se pojavi lik transseksualnega preprodajalca drog, ki načrtuje operacijo. Pisatelj lika v naslednjih poglavjih ni zares razvil, zato sem se odločil, da zgodbo nadaljujem in lik nadgradim. /…/ V knjigi je odvetnik moški – utrujen tip brez iluzij, na koncu svojih moči. Jaz sem ga spremenil v žensko, prav tako odvetnico, vendar mlado, ambiciozno, brezkompromisno, cinično in – zahvaljujoč Zoe Saldaña – temnopolto. To je bil lik z veliko možnostmi za razvoj in preobrate. Poleg tega se mi je zdelo, da bi scenarij, podobno kot Emilia, lahko združeval različne žanre: kriminalko, melodramo, komedijo značajev, muzikal, telenovelo … /…/. Želel sem posneti film o identiteti v stanju prehajanja /…/. Dogajal naj bi se v Mehiki, ki je po mojem mnenju nekoliko shizofrena država; tranzicija iz Manitasa Del Monteja v Emilio Pérez, sprememba spola, pa naj bi se ujemala s spremembami v žanru. Želel sem [ustvariti] nekaj, česar ne moreš zares označiti, nekaj zelo fluidnega. /…/ Dramo, ki se nenehno spreminja in je ni mogoče stlačiti v noben predal.«
– Jacques Audiard
Kritike
»The Rocky Cartel Horror Picture Show: ta divje originalni spoj muzikala in drame, zgodba o mehiškem narkokartelu in njegovem trans šefu, ki se skriva vsem na očeh, dokazuje, da lahko v filmu poješ o čemerkoli, če je le dovolj dobro zrežiran.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2024
»Posmeh nikakor ni izključen, toda režiser se mu izogne zahvaljujoč nalezljivi energiji, fluidni režiji (besedna igra ni namerna) ter smislu za melodramo. Dogajanje v tej izvirni mešanici Martina Scorseseja in Jacquesa Demyja komentirajo pesmi. /…/ Iz dvorane odidemo tleskajoč s prsti, nekoliko pretreseni, z očmi, polnimi barv, in z glavo, polno vprašanj. Nekaj je gotovo: mafijci so ženske kot vse druge.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Največje presenečenje Emilie Pérez morda ni vrtoglavo eksperimentiranje z žanrom in formo /…/, temveč režiserjev iskren in celo globoko naklonjen pogled na spolno tranzicijo. /…/ Emilia Pérez je marsikaj, a zagotovo ni dolgočasna.
– Sophia Satchell-Baeza, Sight and Sound
»Čudovito si je ogledati delo, ki je čisti film.«
– Guillermo del Toro
