Anora

Anori, mladi striptizeti iz brooklynske Male Odese, se odprejo vrata v boljše življenje, ko spozna Ivana, razvajenega, a prikupnega sina ruskega oligarha. Po vrtoglavem tednu divjih zabav in vročega seksa par odleti v Las Vegas, kjer se na vrat na nos poroči. Toda še preden se pravljica dobro začne, novica doseže mladeničeve starše …

iz prve roke
»Karren Karagulian, ki v filmu igra Torosa, enega od Ivanovih varuhov, je nastopil v vseh mojih filmih. Že pred kakšnimi dvajsetimi leti sva začela razmišljati, da bi posnela film o rusko-ameriški skupnosti v Brighton Beachu in Coney Islandu – le zgodbo sva morali najti. Potem sem začel snemati filme o seksualnih delavcih in pomislila sva, da bi ta svetova združila. /…/ Zanimalo me je, kako deluje dinamika moči in kako ravnamo s človekom, ki nam je podrejen; kako denar v naši kapitalistični družbi v resnici pomeni moč; kaj opredeljuje odraslost in zrelost; pa tudi pomanjkanje spoštovanja do seksualnih delavcev. /…/ Moja največja strast in edina stvar, ki me resnično zanima, so filmi, narejeni z namenom, da bi jih gledali v kinu. Tam sem se zaljubil v film. /…/ Ogled filma z drugimi ljudmi v kinu je eno najlepših skupinskih doživetij. S prijatelji in neznanci si delimo smeh, žalost, jezo, strah in morda skupaj doživimo katarzo. To je nekaj svetega. Zato menim, da je prihodnost filma tam, kjer se je začel: v kinodvorani.«
– Sean Baker

»Sean je kariero posvetil destigmatizaciji seksualnega dela in pripovedovanju zgodb o ljudeh z roba družbe. To pa od nekdaj počne na zelo iskren – in tudi zabaven način. Ukvarja se z mnogimi temačnimi temami, vendar jih ves čas obrača na glavo in jih prežema s humorjem.«
– Mikey Madison

kritike
»/…/ ta neverjetno človeški in humani film je osvojil naša srca, nas nasmejal, napolnil z upanjem, nam zlomil srce, pri tem pa nikoli ni izgubil izpred oči resnice. /…/ [Anora] deluje sodobno, hkrati pa se navezuje na starejše oblike filma. Nekaj nas spomni na klasične zgodbe Ernsta Lubitscha in Howarda Hawksa – toda že v naslednjem trenutku smo priča nečemu povsem izvirnemu in nepričakovanemu.«
– Greta Gerwig, predsednica žirije v Cannesu

»Anora je skoraj dve uri in pol trajajoča bravura, ki nikogar ni pustila hladnega. Prične se kot perverzna reimaginacija Čednega dekleta (1990) z Julio Roberts in sklene s potentnim moralnim naukom o ‘ameriškem snu dveh hitrosti’ /…/. Frenetični ritem prve polovice se proti koncu umiri in dobi realistične konture klasičnega newyorškega filma o deprivilegiranem delavskem razredu. Baker, vedno občutljiv za socialne neenakosti, ne pušča nobenega dvoma, ameriški sen obstaja, ampak samo za poklicane, vsi drugi se morajo znajti po svoje.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Sean Baker in Mikey Madison sta z Anoro ustvarila zares osupljivega kandidata za oskarja. /…/ Nič od prebranega vas ne bo pripravilo na Bakerjevo divjo, nepredvidljivo komedijo, ki je v Cannesu osvojila zlato palmo.«
– Anne Thompson, IndieWire

»Manjši del gledalcev si je nekoč zamišljal različico Čednega dekleta (Pretty Woman, 1990), v kateri se avto Richarda Gera ne ustavi poleg Vivian (Julia Roberts), temveč poleg Kit, Vivianine odrezave, nerazložljivo ganljive najboljše prijateljice v podobi Laure San Giacomo. /…/ Baker, ki od nekdaj sodi med najbolj načelne, družbeno ozaveščene in humane ameriške neodvisne filmarje, je mojster nenadnih, a navdušujočih tonskih preobratov. Toda medtem ko sta se /…/ konca filmov Red Rocket in Projekt Florida (2017) nepričakovano prevesila v fantazijo, je tukajšnji finale drugačen /…/. Izmenično ganljiva, smešna, vznemirjujoča in žalostna Anora je režiserjeva najbolj živa stvaritev doslej. Če so pravljice namenjene princeskam in Julii Roberts, Anora pripada Ani in Kit ter vsem nefikcijskim seksualnim delavkam, ki jim je Baker posvetil zmago v Cannesu: ženskam, živečim v resničnem svetu, kjer nihče nikogar ne reši, kaj šele da bi kdo koga rešil nazaj.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound