Sonce ima krono

O predstavi
 

Sonce ima krono je zgodba o igrivem fantu Srečku, ki v gozdu išče svojega pobeglega mačka Feliksa. Mladi Srečko v spremstvu svojega sopotnika Sonca rešuje uganko, ki naj bi ga pripeljala do izgubljenega mačkona. V gozdu sreča bitja in predmete, ki mu vlivajo pogum in razgrinjajo večna življenjska vprašanja. Predstava lahkotno prepleta duhovite pripetljaje z zahtevnejšimi temami, kot sta strah pred samoto in smrt. Predstava sledi zlati otroški zvedavosti, ki nas spominja na to, da tudi odrasli vendarle ne razumemo sveta. In da je nad nami vselej Sonce, ki nam s svojo krono vedno pokaže pot, če smo le dovzetni za kanček čarovnije. Kot pravi Sonce: “Čudežev ni, vse kar je, je čudež!”

Filip Mramor, avtor in režiser: Otroški svet Srečka Kosovela
 

Kosovelova zapuščina v kolektivnem spominu verjetno ni najtesneje povezana z literaturo za otroke. Srečka Kosovela se sto let po njegovi smrti morda najpogosteje spominjamo predvsem po njegovih konstruktivističnih zapisih ter kot udarnega, družbeno angažiranega pesnika z lirično kraško melanholično srčiko. Pa vendar je otrokom posvetil precejšen del svojih pesmi, tudi pesmi v prozi in kratkih zgodb. V njih slika prizore živali in vsakodnevnih motivov s podeželja, ki so posuti z drobci zlato-smejoče otroške naivnosti. Med verze o idilični naravi pa pogosto vpelje tudi ječanje borov, izginjajoče sonce, jezo očeta, razbolele dlani in strašljivo burjo ¾temačnejše motive, ki so sestavni del otrokovega izkustva sveta. Pesmi so pogosto pisane s perspektive otroka, ki se očarano čudi življenju okoli sebe in ki je, najpomembnejše, občutljiv. Celoten Kosovelov opus je prežet prav s to izjemno občutljivostjo, dojemljivostjo za dražljaje, pa naj gre za občudovanje sončnih žarkov, vizijo nove človeške etike, čut za pravico, ali slutnjo smrti. Zaradi te občutljivosti in nepristajanja na poenostavljene razlage sveta in človeškega bivanja, zaradi sposobnosti biti začaran, zaradi igrivosti v najžlahtnejšem pomenu besede, je Kosovelovo delo v jedru spojeno s svetom otroka, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako.

Besedilo predstave Sonce ima krono sestavljajo citati iz vseh Kosovelovih ustvarjalnih obdobij in žanrskih opredelitev. Mladi Srečko, ki išče svojega mačka, si zastavlja ista vprašanja in občuduje iste pojave, ki jih opeva Kosovelova poezija, pogosto prav z njegovimi besedami. Srečko si na primer želi postati drevo in prevzeti njegove tihe moči. Sprašuje se, ali imajo kamni dušo. Strah ga je samote in v zvezdah, Mesecu in borovcih vidi brate, ki so vedno z njim. Nazadnje se sreča s smrtjo ptice, preko katere spozna svoje življenjsko poslanstvo. Nekatera besedila prav zaradi otroške prizme zazvenijo bolj esencialno, prvinsko, življenjsko. Osvobojeni umetnostnozgodovinskih kontekstov in odrasle omejene domišljije tudi konsi zaživijo kot humorna sestavljanka barvitih sanj o nevidnih zajcih in melanholičnih konjih. Kosovelova tesnobna osamljenost postane prezrcaljena stiska otroka, izgubljenega v gozdu. Njegova kozmična zavest in razumevanje vesolja, ki je nedeljiva dinamična celota, sta v očeh otroka misel o povezanosti in pot k tolažbi ob smrti. Predvsem pa se Kosovelovo izročilo otrokom ne skriva v popreproščeni morali, sloganu ali nauku. Bistvo je v povabilu, da v svet stopajo z zaupanjem vase, v moč svoje nežnosti in s posluhom za čarobnost, ki pronica iz vsakdana.

Foto: Asiana Jurca Avci